En korak bližje brezžičnemu polnjenju avtomobilov med vožnjo
09.11.2018
Marca 2016 so raziskovalci na Oddelku za energijo v Nacionalnem laboratoriju Oak Ridge predstavili prvi 20-kilovatni brezžični polnilni sistem z 90-odstotno učinkovitostjo. Že takrat je bil sistem trikrat močnejši od vtičnih sistemov polnjenja električnih avtomobilov, vendar še vedno daleč od 350 do 400 kilovatov, ki ga ameriški DOE (ang. Department of Energy) danes zahteva.
Oktobra 2018 so raziskovalci Nacionalnega laboratorija Oak Ridge sporočili, da so lahko boljši in tako so predstavili 120-kilovatni brezžični polnilni sistem, katerega čas polnjenja lahko primerjamo s časom, ki je potreben za zapolnitev bencinskega rezervoarja. Nov sistem doseže tudi do 120 kilovatov s 97-odstotno učinkovitostjo. Moč za polnjenje baterijskega pogona se prenese iz dveh magnetnih tuljav skozi režo, ki meri približno 16 cm.
Pri načrtovanju tuljav so znanstveniki uporabili simulacijske programske rešitve, kot sta metoda končnih elementov in analiza vezij. Tuljave so izdelane s pomočjo elektronskih naprav s silicijevim karbidom, ki omogočajo kompakten in lahek dizajn.
Če bo raziskovalcem uspelo doseči 350 do 400 kilovatov, bi to lahko pomenilo rešitev za brezžično polnjenje v trajanju 15 minut ali manj, a če pogledamo čas, ki ga porabimo na bencinski črpalki, se 15 minut še vedno zdi dolgo.
Trenutno je cilj doseči 200 do 350 kilovatov, toda cilj je, da za to porabimo toliko časa, kot traja polnjenje bencinskega tanka na črpalki. Končni cilj pa je, da bi v prihodnosti imeli infrastrukturo za brezžično polnjenje vgrajeno kar pod cesto, tako da bi se lahko avtomobili polnili kar med vožnjo.
Za to vrsto napredka imajo v znanosti in inovacijah ključno vlogo programske opreme, ki omogočajo virtualno testiranje in testiranje pred izdelavo prototipov. Podatki iz CAD modelov se uporabijo za izdelavo testnega sistema v obliki digitalnega dvojčka, ki ustvarja povezavo med kontrolnim sistemom v digitalnem dvojčku in realnim svetom. Zahvaljujoč takšnim rešitvam je mogoče imeti digitalnega dvojčka, ki se uporablja za virtualno testiranje obnašanja končnega izdelka v realnem času.