Metodologije za stalne izboljšave
23.06.2020
Metodologije za stalne izboljšave so še vedno slabo poznane in uporabljene v slovenskem prostoru. Vsaka metodologija ima svoje prednosti in slabosti. Nobena ni čudežna! Pred uporabo katerekoli je dobro vedeti, čemu je namenjena in kaj lahko od nje pričakujemo.
Pri stiku s podjetji zelo pogosto zaznam nepoznavanje in zmedo glede teh metodologij. Namen tega prispevka je na kratko pojasniti namen vsake metodologije in potem v nadaljnjih prispevkih obdelati podrobneje vsako metodologijo.
6-Sigma (Six Sigma): je sistematičen pristop k izboljševanju obstoječih produktov in procesov. Projekti se izvajajo po sistematiki DMAIC (Define-Measure-Analyze-Improve-Control), ki vključuje korake in orodja za posamezne faze, ki nas vodijo do prepoznavanja ter odpravljanja glavnih vzrokov problema. Glavni namen je izboljšanje kakovosti, kjer ima kakovost širši pomen (lahko je tudi pretočni čas, zaloge,…). Značilnost 6-Sigme je delo s podatki, številkami in dejstvi. Na podlagi teh se naredijo zaključki in ne na podlagi mnenj, občutkov. Uporablja se lahko povsod, kjer imamo opravka s procesi. Vključuje množico orodij (MSA, sposobnost procesa, kreativnostne tehnike, SPC,…), ki so povezana v celoto in na takšen način so bolj učinkovita in dajejo boljše rezultate.
Vitkost (Lean): enostavno bi lahko rekli, da služi pohitritvi procesov. Dejansko nam pomaga z manj resursi in napora narediti več in bolje. Delati pametneje!Pomembna stvar pri vitki transformaciji je 3P (namen, proces in ljudje). Pri vpeljavi in uporabi v zahodnem svetu se vse prevečkrat spregleda zadnji P – ljudje. Glavni trije pojmi v vitkosti so:
– MUDA (7 oz. 8 vrst izgub)
– MURI (preobremenjenost)
– MURA (neuravnoteženost).
Tudi vitkost vsebuje kopico orodij (VSM, 5S, Poka Yoke, Pull,…). Rad bi poudaril, da vitkost ni samo 5S. Velikokrat slišim v podjetjih, da že uporabljajo vitkost, saj imajo že nekaj let uveden 5S. To je samo en kamenček v celotnem mozaiku. Pet načel vitkosti velja kot recept za izboljšanje učinkovitosti na delovnem mestu in vključujejo:
1) določanje vrednosti
2) načrtovanje toka vrednosti
3) ustvarjanje pretoka
4) uporaba sistema vlečenja (PULL)
5) prizadevanje za popolnost.
TPM (Total Productive Maintenance): večkrat prihaja do zmešnjave kaj je vitkost in kaj TPM. Eni vključujejo TPM kar kot delček vitkosti, a po mojem to ni čisto prav. Tudi sam sem do šolanja za TPM inštruktorja smatral TPM kot del vitkosti. Po tem šolanju sem mnenje spremenil in bi rekel, da je TPM zelo podoben po vsebini in obsegu vitkosti. A TPM bi uporabil tam kjer želim izboljšati učinkovitost strojev (stiskalnice, stružnice, brizgalni stroji) in vitkost bolj v procesih (montaža, linijska proizvodnja). Velikokrat velja napačno prepričanje, da je TPM samo vzdrževanje strojev. Vendar TPM je precej bolj obširna zadeva in vključuje npr. tudi procese v pisarnah. Se pravi TPM ni samo za stroje in vzdrževanje.
ToC (Theory Of Constraints): glavni namen te metodologije je prepoznati ozko grlo v sistemu in postaviti težišče za izboljšave. V kolikor delate izboljšave na operacijah, ki niso ozko grlo, ne boste povečali števila izdelanih kosov na časovno enoto. Ključno je poiskati ozko grlo v procesu in le tega pohitriti, saj bomo le na ta način bistveno vplivali rezultat procesa. Za izvajanje sprememb v podjetju moramo najprej odgovoriti na sledeča vprašanja:
– Kaj spremeniti?
– V katero smer bodo šle spremembe in kako bo po spremembah?
– Kako učinkujejo spremembe?
Metode ToC-a pomagajo ciljno usmerjeno in celostno odgovoriti na zgornja vprašanja. Temelji na naslednjih osnovnih idejah:
– realni človeški sistemi so notranje enostavni,
– znotraj človeških sistemov vedno obstaja »win-win« rešitev (konflikti temeljijo na najmanj eni napačni predpostavki),
– v vsakem sistemu obstaja omejujoč faktor z ozirom na cilj sistema (omejitev). ToC se najpogosteje uporablja v proizvodnji, distribuciji in projektnem vodenju. Pri slednjem je predvsem zanimiv pristop hkratnega vodenja več projektov.