IRT 3000

vsebina

Industrija potrebuje vavčerje za zeleni prehod

10.05.2024

Andreja Hlišč, direktorica GZS Zbornice elektroindustrije, je izjemno ponosna na projekt CIRCI, s katerim želijo na zbornici vzpostaviti kroženje sekundarnih materialov v slovenski industriji in jo tako narediti še konkurenčnejšo v evropskem in globalnem merilu.

INTERVJU: ANDREJA HLIŠČ

Foto Tadej Kreft-5858Andreja Hlišč, direktorica GZS Zbornice elektroindustrije. Foto: Tadej Kreft

Kakšno je poslanstvo Zbornice elektroindustrije – kaj pravzaprav počnete?

Zbornica je del sistema Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), naša vloga pa je, da združujemo slovensko elektroindustrijo. V zbornico je trenutno včlanjenih okoli 160 članov, kar se morda ne sliši veliko, a so med njimi vsa največja podjetja iz domače elektroindustrije z velikanom Gorenje na čelu. Naše poslanstvo je združevanje in zastopanje interesov teh podjetij na različnih področjih. V prvi vrsti skrbimo za socialni dialog, saj koordiniramo pogajanja glede kolektivne pogodbe v dejavnosti elektroindustrije. Veliko se ukvarjamo tudi s tehnično zakonodajo na področju elektroindustrije, skratka, vpeti smo v vse, kar vpliva na poslovanje teh podjetij. Osredotočamo se tudi na digitalno preobrazbo panoge in zeleni prehod. Pod našim okriljem so tudi posamezne specifične sekcije: npr. sekcija SiMER, ki združuje proizvajalce, uporabnike in distributerje na področju meroslovja. Sicer pa čez leto izvajamo vrsto projektov, že osmo leto smo koordinator grozda Pametne tovarne v SRIP Tovarne prihodnosti, kjer se ukvarjamo z razvojem kadrov za pametne tovarne, trajnostjo itd. Pod črto pa sta naša vizija in naloga spodbujanje čim boljše konkurenčnosti domače elektroindustrije.

Skrbite torej za več projektov; kateri med njimi je ta hip najpomembnejši?

Andreja Hlišč, direktorica GZS Zbornice elektroindustrije. Foto Tadej KreftVeliko dogajanja je ta hip na področju zelenega prehoda, kjer smo tik pred zaključkom projekta CIRCI (okrajšava za Circual Industry). Gre za vpeljavo krožnega gospodarstva v industrijske procese. Projekt se ukvarja s sekundarnimi materiali, kar je novost tako na območju Slovenije kot večine EU. Kroženja v industriji za zdaj ni veliko, čeprav imamo ogromno različnih proizvodenj, v vsaki pa nastajajo odpadki in odvečni materiali. O teh podjetja razmišljajo redko, če sploh. Ko snujejo aktivnosti, povezane z zelenim prehodom, pogosto najprej zmanjšajo porabe energije ali pa poskrbijo za lastno proizvodnjo elektrike s fotovoltaiko, tu pa se stvari velikokrat že zaključijo. A za dejanski prehod v krožno gospodarstvo je potrebnih še več korakov. T. i. deviških materialov je na svetu vedno manj, na dolgi rok bo to postal izziv za vse proizvodnje. Nas zanimajo materiali, ki ostanejo v proizvodnji, gre za sekundarni material, torej ostanek, ki je še uporaben.

Po trenutni zakonodaji to področje ureja uredba o odpadkih, ti predvsem ne smejo biti človeku in okolju nevarni. Nas zanimajo vsi materiali, iz katerih lahko še kaj izdelamo, ne da bi jih močno modificirali. Tukaj se skriva izjemen potencial. Projekt smo dobili v okviru projekta Norway Grants, ključni partner EYDE in sama ideja prihajata z Norveškega, kjer so to začeli delati že pred tremi leti, saj imajo veliko procesne industrije. Pomembno je, da smo ta pristop prevzeli in izdelali podobno bazo sekundarnih materialov in poskrbeli za povezovanje med deležniki. Dostop do baze podatkov CIRCI najdete na spletni strani www.circi.si.

Kako se je baza sekundarnih industrijskih materialnih tokov, za katero navajate, da je bistveno več kot le baza podatkov, prijela v industriji? Kaj imajo od nje domača podjetja?

Omenjena podatkovna baza in sistem komunikacije med podjetji že deluje na spletu. V okviru projekta smo do sedaj vnesli več kot sto materialnih tokov, pri čemer smo se na Zbornici elektroindustrije osredotočili na svoje področje, partner TECOS je pridobival podjetja, ki delujejo na področju obdelave in predelave plastike, medtem ko je za promocijo rešitve v kovinsko-predelovalni industriji poskrbel Inštitut za materiale in tehnologije. Smo pa šele na začetku, trenutno je v bazo svoje podatke vpisalo 25 podjetij, naša naslednja naloga je čim bolj razširiti vedenje o tem projektu in sami bazi.

Koristi za podjetja so očitne. V šali pogosto rečemo, da smo razvili nekakšno Bolho za materiale, le da je vse skupaj bolj profesionalno. Uporabnik, torej podjetje, se registrira in v bazo vpiše svoj materialni tok. Ker se zavedamo, da nekatere stvari na področju materialov sodijo med poslovne skrivnosti, ima vsako podjetje možnost izbire, koliko podatkov bo dejansko razkrilo. Drugi uporabniki rešitve namreč vidijo le kot združene podatke glede količin – npr. da je na voljo 15 ton nekega materiala letno. Uporabnike, ki jih ta material zanima, sistem poveže s podjetjem ali podjetji, ki ga imajo (odveč), nato pa se medsebojno dogovorijo za odkup ali odvoz. Ideja je preprosta in učinkovita. Želimo doseči, da bi podjetja delila podatke glede materialov, tudi medpanožno. Kritičen del bo dobiti večjo količino podatkov, saj takrat takšna tržnica materialov lahko cveti in imajo od nje koristi vsi člani. Danes imajo podjetja podatke o tem, kateri materiali jim ostajajo, ne vzamejo pa si časa za vpis v bazo. Vodstvo slehernega podjetja bi moralo videti dodano vrednost v tej rešitvi, saj mu sicer sekundarni materiali, ki bi jih lahko koristno uporabilo neko drugo podjetje, predstavljajo le stroške (skladiščenja, odvažanja, uničenja …).

Ob začetku projekta smo v okviru razpisa razdelili tudi sedem t. i. inovacijskih vavčerjev, ki so bili pogojeni tudi s sofinanciranjem s strani podjetij – vsaka stran je prispevala 15 tisoč evrov. Ti vavčerji so podjetjem dali možnost, da stvari temeljito stestirajo. Podjetja iz različnih panog so torej raziskovala svoj materialni tok in možnosti dostopa do odpadnih surovin drugih podjetij. Rezultat projekta CIRCI so namreč izraziti prihranki na strani podjetij. Pa ne le prihranki v denarju za surovine. Podjetja so znižala svoj ogljični odtis, izdelala kakšen nov izdelek, pridobila ogromno novih idej za naslednje inovacije. Na zaključni konferenci so podjetja predstavila svoje izkušnje – vsi vpleteni pa smo zelo zadovoljni, da nam je uspelo pognati kolesje kroženja materialov v elektroindustriji in širše.

Je krožna industrija uresničljiv ideal? Kako daleč stran od njega smo danes?

Težko rečem. Osebno verjamem, da je to uresničljivo, možno. Moramo pa podjetjem dati orodja, da ta cilj dosežejo. Naša podatkovna baza je le ena od rešitev, ki prispevajo h končnemu cilju. Na GZS smo pred kratkim opravili raziskavo o zelenem prehodu – podjetja veliko delajo na tem. Posebej velika podjetja v tujem lastništvu pri tem prednjačijo, o čemer pričajo naprednejši standardi delovanja in poročanja. Mi spodbujamo tudi mala in srednje velika podjetja, da stopijo na pot zelenega prehoda.

Kje so največja ozka grla oziroma ovire do uresničitve surovinskega krožnega gospodarstva – v Sloveniji in Evropi?

Andreja Hlišč, direktorica GZS Zbornice elektroindustrije. Foto Tadej Kreft-2Ogromna težava evropskih in tudi slovenskih podjetij je t. i. administrativna obremenitev. Regulative s strani EU je resnično veliko, celo preveč. Zgolj v zadnjih dveh letih je EU pripravila 20 zakonodajnih predlogov na področjih, ki so pomembna za elektroindustrijo. Tukaj govorimo o predlogih za eko dizajn, digitalnih potnih listov izdelkov, pravici do popravila, zelenih zahtevkih, ROHS, REACH, rabi nevarnih kemikalij ... Zadeve so zelo kompleksne, podjetja težko vse spremljajo, zato jim tudi mi pomagamo pri pregledu zakonodaje in pravil.

Poleg tega želimo opozoriti, da industrija nima nič proti krožnemu gospodarstvu, vendar se moramo te regulacije lotiti na način, da bodo vključeni različni deležniki, predvsem pa podjetja, ki jih regulacija zadeva. Februarja so velika evropska podjetja in različne organizacije, med njimi tudi GZS, podpisala t. i. Antwerpensko deklaracijo, ki vladam in piscem zakonodaje ter regulativ sporoča, da je v EU preveč administrativnih bremen za industrijo. Podjetja upravičeno skrbi, da zaradi administrativnih obremenitev ne bodo konkurenčna globalno – EU je daleč najbolj regulirala zeleni prehod. A tudi vsi standardi in regulative morajo biti povezani in imeti smisel – to pa EU ni uspelo, saj je regulativa zelo razdrobljena – marsikje se primeri celo to, da na posamezno področje posegajo različna in nasprotna si pravila.

Sama kot ozko grlo vidim tudi preozek pogled podjetij. Osredotočajo se le nase, pri čemer ne vidijo dobrih praks drugih, ki bi jih lahko prevzela ali vsaj prilagodila. Na naši zbornici zato že združujemo delovne skupine – imamo celo skupino za zeleni prehod elektroindustrije, kjer si podjetja lahko izmenjajo izkušnje v bolj zaupnem krogu in ne npr. na javnem dogodku.

Boste še kako drugače motivirali podjetja za t. i. mapiranje odpadnih oz. sekundarnih materialov? Bi raje posegli po korenčku ali palici (beri: subvencijah ali kaznih)?

GZS ne uporablja palice, ta je v domeni zakonodajalcev. Radi bi apelirali na pisce zakonov. Za digitalni prehod so podjetja v Sloveniji imela na voljo veliko vavčerjev – za različna področja. Nekaj podobnega bi potrebovali tudi sedaj – vavčerje za zeleni prehod. To bi najbolj motiviralo podjetja. Korenčki, kot pravite. Med njimi bi lahko bili vavčerji za pripravo trajnostnih poslovnih strategij, pripravo LCA-analiz, inovacije na področju krožnega gospodarstva ipd.

Te stvari povemo na vseh sestankih na ministrstvih. Ministrstvo za okolje in prostor smo prosili za podporo naše baze, saj projektno delo pomeni, da ko se projekt zaključi, ni več podpore, financiranja in kadrov.

Kljub temu smo se na GZS odločili, da bomo naše delo nadaljevali in skupaj z drugimi partnerji podpirali delovanje baze še naprej. Tako ne bomo le iskali podjetij za vstop v ekosistem kroženja sekundarnih materialov, pomagali jim bomo z nasveti in celo vpisovanjem podatkov. Eno je jasno – ti podatki morajo biti kakovostni, da lahko z njimi kaj naredimo. Našo podatkovno bazo materialov promoviramo povsod, različnim panogam, saj jo želimo čim bolj napolniti. Javila so se nam tudi komunalna podjetja, ki so pripravljena vložiti v razvoj in predelavo, toda ona potrebujejo še večji obseg materialov za doseganje ekonomij obsega. Na Norveškem, od koder smo pripeljali ta zgled, aktivno spremljajo, kateri sekundarni materiali ostajajo ali so v porastu, z njimi se ukvarjajo celo raziskovalni inštituti, ki tuhtajo, kako in za kaj bi jih lahko še porabili.

Glede na to, da ste dejavni predvsem na področju elektroindustrije, kako trajnostna lahko postane na dolgi rok? Ta hip namreč proizvodnja električne in elektronske opreme (EEO) velja za eno izmed večjih onesnaževalk, tako pri sami izdelavi izdelkov kot tudi z vidika elektronskih odpadkov, ki jih ustvarja njihovo pospešeno zastarevanje …

Drži, to je velik problem. EEO je najhitreje rastoč tok odpadkov na svetu. Vemo sicer zakaj: izdelki tehnološko hitro napredujejo, zato je tudi menjava teh izdelkov hitrejša. Ljudje imamo radi nove stvari, popravila starih so težje ekonomsko upravičena, včasih samo kaj izgubimo. Nekateri izdelki pa so posebej problematični, npr. elektronske cigarete. Na naši zbornici imamo projekt, poimenovan Circotronic, ki se ukvarja prav s tovrstno problematiko. Delamo na zakonodaji in okolju prijaznem dizajnu. Želimo doseči, da podjetje že v fazi razvoja izdelka pogleda, katere materiale lahko zmanjša, zamenja z okolju prijaznejšimi, reciklira. To je kompleksno delo. EEO bo v prihodnje zagotovo eden izmed večjih globalnih izzivov. EU je sicer najbolj napredna na tem področju, saj ima največ regulative. Želimo biti svetilnik drugim. Če bodo želela azijska podjetja svoje izdelke prodajati v EU, bodo morala prav tako dosegati stroge zahteve. Čaka nas veliko dela. Nekateri naši člani se že ukvarjajo z EEO. Celo na GZS imamo mobilni zbiralnik elektronske opreme, vanj romajo stari telefoni, kabli in druge naprave – lani smo samo na GZS zbrali 1,5 tone elektronskega odpada!

Kakšen bi torej bil vaš recept za čimprejšnjo uresničitev zelenega prehoda v elektroindustriji?

Če bi imela ta recept, bi bila milijonarka. (smeh) Podjetje mora pogledati na različne vidike svojega poslovanja, zmanjšati porabo energentov, poskrbeti za avtomatizacijo in povezavo procesov, razmišljati, kako bo moj izdelek deloval na trgu, kdaj bo prenehal delovati in kako naj ga dobi nazaj ter poskrbi za reciklažo, s katero poceni pridobi surovine za naslednje izdelke.

Avtor: Miran Varga

ar©tur 2021